Vgradni kamini so najpogostejši tip kaminskih ogrevalnih naprav, ki jih poznamo. Gre za rešitev, ki se jo predvidi že pred oziroma med gradnjo samega objekta, kjer bo vgrajen kamin. Največkrat je za kamin predviden nek kot v bivalni dnevni sobi, ki kot tak predstavlja eno od središč prostora, okoli katerega je lahko razporejena notranja oprema ali pohištvo. V večini sodobnih hiš sicer drugo središčno točko dnevne sobe predstavlja televizija. Vgradni kamini svojo funkcijo najbolje opravijo, če so postavljeni ob vsaj eno notranjo steno, da ne pride do nepotrebnega izpusta toplote v okolico. Kljub temu pa niso redki niti vgradni kamini ob zunanjih stenah, saj se s sodobnimi izolativnimi elementi da izogniti nepotrebnemu izpuščanju dela toplote v okolico.
Pri načrtovanju kamina je prvo potrebno predvideti prostor, kjer bo kamin postavljen. Stena, ob katero pride kamin, mora biti razširjena in imeti predviden jašek za dimnik. Izgradnja dimnika mora potekati po standardih, vendar veliko ponudnikov kaminov ponuja tudi modularne sisteme za dimniške cevi. Izgradnja dimnika je tako bistveno bolj enostavna in tudi varna, zunanji zaključki pa omogočajo prilagoditev dimnika zunanjemu slogu hiše. Poleg tega so za objekte, kjer je izgradnja dimnika potekala še po starem načinu, ki ni požarno varen, na voljo kovinski fleksibilni večplastni vložki, ki zelo poenostavijo posodobitev dimniške odprtine za naknadno vgradnjo kamina v prostor.
Vgradni kamini se v pripravljen prostor vgradijo šele po tem, ko se izvede pričvrstitev izolacijske keramike na ključne dele stene, pa tudi okoli dimnika. Izolacijska keramika oziroma dimniški elementi se lahko vgradijo kot plošče, ali pa se za posamezne kamine dobijo že predoblikovani sestavni deli, ki še poenostavijo montažo, hkrati pa imajo boljše konstrukcijsko mehanske karakteristike. V predpripravljen prostor se nato s posebnim lepilom, ki je odporno na visoke temperature, zalepi kaminski vložek. Sledi le še obložitev kamina s kamnom ali kovinskimi elementi in montaža steklenih vratc.